Zgodovina lipicancev

Zgodba Kobilarne Lipica se je začela leta 1580, ko je habsburški nadvojvoda Karel II., sin cesarja Ferdinanda I. Habsburškega, kupil lipiško posestvo od tržaškega škofa. Z nakupom je želel zagotoviti dovolj konj za potrebe dvora.

V tistem času so bili posebno cenjeni španski konji, Kras pa je s svojim podnebjem in zemljo izstopal kot pokrajina, podobna Španiji, zato ne preseneča, da je Habsburški nadvojvoda Karel II za dvorno kobilarno izbral letni dvorec tržaškega škofa v Lipici. Pogodbo o nakupu je podpisal 19. maja 1580. Ta dan šteje kot dan ustanovitve Kobilarne Lipica in datum začetka reje lipicanske pasme konj.

Kraški konji so bili izjemno priljubljeni že dolgo pred ustanovitvijo kobilarne. Bili so vzdržljivi, zelo primerni za vožnjo kočij in ježo na dolge razdalje. Sloveli so že od rimskih časov. Zgodovinski viri navajajo, da so s Krasa vsako leto poslali belega konja v Diomedovo svetišče pri izvirih Timava in ga darovali Neptunu. Pravijo, da je na Krasu kupoval konje sam Dionizij, vladar Sicilije.

Kmalu po ustanovitvi kobilarne, leta 1581, je nadvojvoda v Španiji kupil štiriindvajset plemenskih kobil in šest žrebcev. Ko je bila leta 1585 prenova posestva končana, ga je prvi skrbnik kobilarne, Franc Jurko, obvestil, da je kobilarna pripravljena za nadaljnje delo.

V naslednjih desetletjih so kraške konje v Lipici plemenitili s križanjem s španskimi, italijanskimi in arabskimi konji. Tako je v dveh stoletjih nastala lipicanska pasma konj. Ime je dobila po Lipici, ta pa po drevesu – lipi, ki je pred stoletji rasla na vrhu lipiškega griča.

Do danes se je v Kobilarni Lipica ohranilo šest klasičnih linij žrebcev, ki temeljijo na šestih originalnih žrebcih. To so Conversano, Neapolitano, Favory, Maestoso, Pluto in Siglavy.

Conversano je bil neapeljski temno rjavi žrebec, rojen leta 1767 v Italiji.

Neapolitano je bil neapeljski rjavec, rojen v Italiji leta 1790.

Favory je bil andaluzijski rjavec, rojen v Kladrubih leta 1779.

Maestoso je bil andaluzijski sivec, rojen v Kladrubih leta 1773.

Pluto je bil danski sivec, rojen 1765 v kraljevi kobilarni Frederiksborg.

Siglavy, sivi arabec, rojen 1810 na arabskem polotoku.

Obenem se je ohranilo 18 rodov kobil.

Plemenitost, eleganco in moč lipicanskega konja sta sooblikovala edinstvena kulturna krajina lipiškega posestva in podnebje Krasa. Obenem pa je nastanek lipicanske pasme tesno povezan z razvojem umetnosti klasičnega dresurnega jahanja. Razvoj klasičnega dresurnega jahanja, kot ga v Evropi poznamo danes, sega v 16. stoletje. V Španski dvorni jahalni šoli na Dunaju, katere začetki segajo v leto 1565, se je klasično dresurno jahanje razvijalo in ohranilo do danes. Španska dvorna jahalna šola se imenuje zato, ker so v njej najprej uporabljali le španske konje, ki so jih kmalu zamenjali lipicanci iz Lipice.

Kobilarna Lipica je tako stoletja vzrejala lipicanske žrebce za Špansko dvorno jahalno šolo na Dunaju in dunajski dvor. V svoji dolgi zgodovini je doživela tako dobre kot tudi slabe čase. V času vojn so lipicance kar petkrat evakuirali, prvič že 22. marca 1797, ko so čredo več kot tristo lipicanskih konj obvarovali pred prihodom Napoleonove vojske. Lipicance so odpeljali vse do Székesfehérvárja na Madžarskem, od koder so se vrnili šele 17. oktobra 1797.

Leta 1805 so jih zaradi napoleonskih vojn preselili na varno v Đakovo v Slavoniji, od koder so se vrnili po letu 1807. Po schönbrunskem miru leta 1809 sta bila Trst in Kranjska, vključno z Lipico, priključena Franciji, zato je avstrijsko cesarstvo lipicance znova evakuiralo. Tokrat so čredo 289 konj iz Lipice preselili v Pécsko blizu Mezőhegyesa na Madžarskem. Tja so prispeli 27. junija 1809 in na Madžarskem ostali vse do leta 1815.

V času francoske uprave kobilarne so čredo lipicancev zdesetkale bolezni in epidemije. Med napoleonskimi vojnami so bile uničene ali izgubljene izvorne rodovniške knjige in vsa dokumentacija kobilarne. Ker je bila Lipica daleč od prestolnice in so bili stroški reje na Krasu visoki, je bila predlagana celo selitev kobilarne bližje Dunaju, vendar se je cesar Franc Jožef I. leta 1848 odločil, da bo Kobilarno Lipica ohranil na njeni zgodovinski lokaciji.

Tako je Kobilarna Lipica vse do prve svetovne vojne vzrejala lipicance za Špansko dvorno jahalno šolo na Dunaju. Po koncu prve svetovne vojne je zahodni del današnje Republike Slovenije, kjer je Lipica, pripadel Italiji, zato se je zgodovinsko pomembna povezava Kobilarne Lipica in Španske dvorne jahalne šole končala. Avstrija je začela vzrejati lipicance za Špansko dvorno jahalno šolo v kobilarni Piber, Kobilarna Lipica pa je nadaljevala z vzrejo lipicancev pod italijansko upravo, vse dokler niso nemške enote leta 1943 evakuirale lipicance iz Lipice v Hostoun na Češkem, kjer so ostali do konca vojne.

Ko je leta 1947 Lipica postala del tedanje Republike Jugoslavije, se je od nekdanje številne črede v kobilarno vrnilo le enajst lipicancev, vendar so v Lipici z veliko truda uspeli obnoviti rejo. V 60-ih in 70-ih letih preteklega stoletja je Kobilarna Lipica ustanovila lastno šolo klasičnega jahanja, z osupljivimi elementi “na tleh” in “nad zemljo”, s katero se uspešno predstavlja po vsem svetu.

Danes je Lipica eden najpomembnejših kulturno-zgodovinskih spomenikov Slovenije in dom več kot 300 lipicancev. Obiskovalce z vsega sveta vedno znova pritegne z ogledi kobilarne, predstavo klasičnega jahanja, uradnim treningom, vožnjo s kočijo, tečaji jahanja in družinskimi doživetji v objemu narave.

Tradicionalna reja in vzreja lipicancev je izjemna kulturna dediščina človeštva, zato jo želijo evropske državne kobilarne – z Lipico kot vodilno partnerko – vpisati na seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva organizacije UNESCO.

 

 

 

Kobilarna Lipica

Na vrh